Ob izteku leta 2005 je sklenil življenjsko pot prof. dr. Miloš Marinček (06.12.1918-11.12.2005). Na svojo izjemno razgibano življenjsko pot je stopil v Trstu. Po zaključeni gimnaziji v Celju se je vpisal na Tehniško fakulteto Univerze v Ljubljani, kjer je leta 1942 diplomiral na gradbenem oddelku. Znanosti se je zapisal z doktoratom na Tehniški univerzi na Dunaju leta 1945, njegovo znanstveno raziskovalno in pedagoško delo pa je bilo dolgoročno začrtano že leta 1946, ko je bil na Fakulteti za gradbeništvo in geodezijo takratne Tehniški visoke šole (TVŠ) v Ljubljani izvoljen za docenta za področja: jeklene konstrukcije, varjenje in ploskovne konstrukcije.

Slika od prof. dr. Miloš Marinček
Ustanovitelj IMK

prof. dr. Miloš Marinček

Razmere po drugi svetovni vojni so bile izjemno težavne, a to je bil pravi čas za ljudi, kakršen je bil dr. Marinček. Bil je čas obnove in razvoja, bil je čas in bila je priložnost za ljudi z vizijo in voljo, da zgradijo nov svet. Priložnost za smele ljudi, ki so imeli organizacijske sposobnosti in so znali optimalno uskladiti sicer tako omejene človeške in materialne vire. Bil je čas, ko je bilo ljudi mogoče voditi predvsem s svojim osebnim zgledom v delu, znanju in odrekanju. Dr. Marinček je bil pravi človek za tisti čas. V pogojih pomanjkanja strokovnega kadra je prepoznal potrebo po tesnejšem sodelovanju fakultete z industrijo. Leta 1948 je ustanovil Inštitut za jeklene konstrukcije, ki je sprva deloval v okviru TVŠ, nakar se je leta 1955 preimenoval v Inštitut za metalne konstrukcije (IMK) in se preselil v obnovljene prostore na današnji lokaciji.

Dr. Marinček je bil ustanovitelj in prvi direktor IMK. Arhivski dokumenti tistega časa pričajo o zgledni urejenosti in preglednem delovanju IMK, ki je bil začrtan kot povezovalni člen med univerzo in gospodarstvom. Osnovna dejavnost so bile aplikativne raziskave in strokovne storitve za potrebe gospodarstva, dodatno pa je IMK sodeloval še v pedagoškem procesu Univerze v obliki strokovnega in raziskovalnega usposabljanja študentov. V začetnem obdobju je bil IMK edini inštitut v Jugoslaviji, ki je celovito pokrival področje jeklenih konstrukcij: znanstvenoraziskovalno in pedagoško delo, projektiranje, svetovanje in nadzor v času izdelave in montaže, ugotavljanje skladnosti osnovnega in spojnega materiala z metodami s porušitvijo in brez porušitve ter obremenilne preizkušnje konstrukcij.

Dr. Marinček je delovanje in razvoj IMK vezal na dejanske potrebe gospodarstva. Usmerjenost v reševanje dejanskih problemov na področju graditve velikih investicijskih objektov, predvsem na področju energetike je dalo IMK možnost, da sodeluje pri največjih projektih tistega časa na celotnem področju Jugoslavije. V povezavi s potrebami projektov je dr. Marinček skupaj s sodelavci uvedel nove sodobne metode porušnih in neporušnih preiskav materiala in konstrukcij. V kratkem času mu je uspelo opremiti inštitut s sodobno opremo, ki je omogočala raziskovalno in strokovno delo na vrhunski ravni.

Ob vseh velikih dosežkih je IMK zagotovo življenjsko delo dr. Marinčka. Žal je z IMK verjetno povezana tudi njegova največja bolečina in razočaranje. IMK je gradil in vodil z njemu značilnim zanosom in energijo ter pri tem pričakoval, da se s skupnimi cilji poistovetijo tudi sodelavci. Toda, bolj ko so cilji odmaknjeni in bolj ko je pot težavna, večja je verjetnost, da se ljudje razidejo, četudi so iskreno krenili na isto pot. V začetku 60-tih se je dr. Marinček zaradi razlik glede nadaljnjega razvoja inštituta razšel s sodelavci na IMK in se povsem posvetil znastvenemu in pedagoškemu delu kot redni profesor in predstojnik katedre za jeklene konstrukcije na FAGG, Univerza v Ljubljani, kjer je deloval do upokojitve leta 1989. Pod njegovim mentorstvom so se usposobili številni novi strokovnjaki za področje jeklenih konstrukcij, diplomirani inženirji ter magistri in doktorji znanosti. Njegove zasluge je z zamikom prepoznala tudi Univerza v Ljubljani, ko mu je podelila naziv zaslužni profesor.

Dr. Marinček je ostal aktiven v znanosti in stroki vse do konca svoje življenjske poti. Za svoje raziskovalno in strokovno delo je prejel več priznanj, med njimi dvakrat nagrado Sklada Borisa Kidriča, leta 1963 in 1975. Slednja se nanaša na objekt, ki je znan tudi širši javnosti – pomična streha na letnem gledališču Križanke v Ljubljani.
Dr. Marinček je bil svetovljan, cenjen v mednarodnih strokovnih krogih ter član številnih mednarodnih združenj. Bil je gostujoči profesor na univerzah Lehigh, Cornell, Illinois in California Institute of Technology ter na Tehniški univerzi v Grazu in Gradbeni fakulteti v Sarajevu. Svoje mednarodne povezave je brez zadržkov prenašal na svoje sodelavce in študente. Krasila ga je njegova brezmejna predanost znanosti in stroki, njegova odprtost do novosti in novih dognanj ter nesebičen prenos in širitev znanja na sodelavce, študente ter strokovno javnost.

(Nekrolog je bil objavljen v prilogi Znanost časopisa DELO, dne 19.01.2006)